• Franc Forštner, predsednik MDGN Velenje:

“Izteka se okoli 10 let let odkar sem začel poslušati z polževim vsadkom ali kohlearnim implantom, kot se  strokovno reče moji napravi s katero sedaj poslušam. Predno sem dobil ta tehnični pripomoček sem več kot trideset let uporabljal slušne aparate vseh vrst in oblik kar sem nekoč že opisal. Brez aparata prej in sedaj brez polžeka sem gluha oseba, saj imam le še ostanke sluha na obeh ušesih. K pisanju me je spodbudilo kar nekaj stvari, ki sem jih v zadnjem času v pogovorih doživel. Namreč,  še vedno nekateri ne morejo sprejeti drugačnosti drugih. Vse preveč se poudarja besede gluh, naglušen, gluhoslep, oseba s polževim vsadkom. Vsem nam je skupno, da smo osebe, ki imamo tako ali drugače težave s sluhom in z vsem kar sodi zraven. Torej smo osebe z okvaro sluha tako ali drugače na istem mostu in moramo svoje težave reševati skupno, in le s skupnimi močmi lahko za vse nas, ki imamo težave z sluhom naredimo zelo veliko. Predvsem pa z spoštovanjem do vseh takšnih ali drugačnih oseb z okvaro sluha. Drugo kar me je vzpodbudilo k pisanju je osveščanje, ker  mogoče kdo ne ve kako se odločiti za sebe ali svojega otroka. Kaj narediti, da bo res najboljše. Mogoče bo moje pisanje komu pomagalo do lažje odločitve.

Prvo zakaj sem se odločil, za operacijo in za polžev vsadek, je moja odločitev, saj sem v  zadnih letih še dodatno izgubil sluh in mi tudi slušni aparat ni več pomagal dovolj. Tudi najmočnejši, kar jih obstaja na trgu. Bil sem pred dejstvom: ali še kaj slišati, ali pa sem popolnoma gluha oseba. Drugo, operiran sem bil na popolnoma gluhem ušesu tako, da še vedno lahko uporabim slušni aparat, kar še vedno tudi občasno izvedem. Torej zaupal sem strokovnjakom, zdravnikom, poglobil sem se v literaturo dobil vse informacije tudi od oseb, ki so bile pred mano že na tej operaciji in so z polžekom živele. Torej vse dobro in slabo kar me čaka pri tej odločitvi. Moja pričakovanja so bila velika, pozitivna, vedel sem, da lahko gre kaj tudi narobe, kljub temu bi vse kar sem doživel še enkrat naredil.  Na operacijo bi šel že prej, če bi bilo možno.  Po preiskavah, ki sem jih predhodno opravil so bili vsi izvidi dobri. Teh preiskav je kar veliko in prav je, da se vse prej preveri, predno se izvede operacija. Naj naštejem vsaj nekatere, ki se jih spomnim: CT glave, test ravnotežja , EAPMD, ADG, električno avdiometrijo, genetska preiskava krvi itd. Kot se spomnim, sem enajstega maja dvatisoč sedem prišel na ORL v Ljubljano. S sabo sem prinesel še izvide za splošno anestezijo, ki sem jih opravil v domačem zdravstvenem domu. Sprejelo me je kar nekaj medicinskih sester in osebja, ki so bili zelo prijazni. Pogovarjali smo se vse mogoče in se šalili, tako, da je bilo prav prijetno vzdušje. Bil sem presenečen, kako so vsi preprosti in odprti. Res nisem mogel verjeti, kakšen tim so bili vsi , ki so bili tam zaposleni. Skratka vzdušje je name naredilo zelo pozitiven vtis, tako da sem bil sam še bolj pomirjen, da sem v  dobrih rokah. Štirinajstega maja dvatisoč sedem sem bil operiran, operacija je trajala kake štiri ure po operaciji sem se zbudil v sobi za pooperativne posege. Spomnim se, da sta v tej sobi bili dve sestri, ki sta brali vsaka svojo revijo. Ko sem se zbudil iz anestezije sem pogledal in rekel, če nimajo kaj drugega početi. Seveda nas je v tej sobi bilo več in so pazile na nas. Meni so se zasmejale in ena je rekla ta gospod je za hece  in potem sam spet zaspal. Ves čas bivanja v bolnici sem bil prijetno presenečen nad vsem; na obveščanju, prijaznostjo, ustrežljivostjo, skratka ne morem pozabiti  vseh, ki so mi pomagali. Po štirih dneh bivanja v bolnici sem šel domov in po petih dneh sem  se vrnil na odstranitev šivov.  Prvega  junija sem dobil  zunanji del polževega vsadka in sem imel  prvo nastavitev. Mislil sem, da bom takoj vse slišal. Šele takrat sem videl , da je potrebnega zelo veliko truda, potrpežljivosti, dobre volje in pomoči vseh, da se na polžev vsadek navadiš.  Vse gre na novo.  Korak po korak. Nekaj slišiš, pa ne veš kaj. Vsega se moraš učiti na novo. Tukaj mora biti prisotna močna volja, vzpodbuda doma in v službi, med ljudmi. Skratka zaupanje v strokovnjake, v vse , ki ti pomagajo, da  kar slišiš tudi prepoznaš. Danes slišim ptičje petje, zvonenje zvonov, tiktakanje stenske ure, žuborenje voda, vetrič, ki piha. Med slišečimi normalno komuniciram, lahko se pogovarjam tudi po telefonu, skratka, veliko je pozitivnih stvari za katere je bilo vredno, da sem imel močno voljo in sem se potrudil.

Po desetih letih nošenja sem se na polžev vsadek tako navadil, da brez njega ne morem biti. Če mi kaj ponagaja, pa dam na drugo uho slušni aparat, ali pa sem nekaj časa v tišini. Vem tudi, da pri vseh ni uspešnost vsadka enaka, je pa največ poudarka na trudu, kako se naučiti poslušati, zato menim, da je primerna rehabilitacija v otroški dobi, seveda če so izpolnjeni vsi ostali pogoji. Pogovarjal sem se z mnogimi, ki imajo polžev vsadek, nekateri  so z njim zelo zadovoljni, spet drugi niso tako uspešno rehabilitirali sluha.

Ob tem mojem zapisu se še enkrat zahvaljujem vsem na Kliniki ORL v Ljubljani. Upam da sem s svojim zapisom komu pomagal, da se bo lažje odločil, da bo imel vsaj nekaj informacij od osebe, ki sliši z polževim vsadkom. In za konec misel: kjer je volja je tudi pot, upanje pa umre zadnje.”